Kako vzgojiti samostojnega otroka?

V raziskovanju vzgoje in njenih mehanizmov sem prišla do ugotovitve, da imamo s tole samostojnostjo naših otrok velike težave. Tudi s samim razumevanjem tega kaj samostojnost je. Razloge za to vidim predvsem v tem, da so nas vzgajali na eni strani permisivno (znajdi se sam, zmeni se sam, nabiraj izkušnje kjerkoli želiš) ali avtoritativno (jaz sem šef in samostojen boš tam in toliko kot bom jaz rekel, če ne…). Omenila bi pa tukaj predvsem problematično pretirano zaščitništvo, nesposobnost zaupanja v otroka, manko objektivnega opazovanja razvoja, perfekcionizem (strah pred napakami) in siljenje otroka v aktivnosti, ki jim še niso dorasli (bodisi zaradi tekmovalnosti bodisi zaradi prepričanja, da bi tisto nekaj že moral znati). Vse to pa najdemo v vseh vrstah vzgoje, če tako rečem (sem namreč kar precej proti označevanju metod vzgoje in na splošno proti diagnozam nekih stanj, ki so izven povprečja). Zame pomeni samostojnost, če definiram, to, da je otrok sposoben samostojno in samoiniciativno opraviti neko dejavnost, ko je za to razvojno pripravljen. In vsak otrok ima svoj ritem razvoja. Zdravniki, psihologi, pedagogi itd. imajo sicer neke povprečne določitve v katerih bi se naj ta razvoj gibal, velikokrat pa pozabimo, da tudi, če je otrok izven teh meritev, da je z njim vse ok. Zato je tako pomembno, da znamo otroka objektivno opazovati in biti z njim v pristnem stiku. To pa smo lahko le, če smo najprej v pristnem stiku s seboj. Grajenje samostojnosti se začne že takoj z rojstvom. Ko opazimo, da otrok začne slediti z očmi, mu postavimo mobile ali z roko premikamo kakšno zanimivo stvar, da sledi z očmi. Ko začne stegovati roke in stiskati pesti, mu začnemo ponujati predmete, da jih prijema in s tem krepi motoriko. Ko se začne obračati na bok, ga spodbujamo, da se obrne na hrbet in potem nazaj na trebuh. Ko se začne plaziti, ga spodbujamo k premagovanju ovir, nato pri sedenju, kasneje, da vstane in nato shodi. Pri vsem tem ga spodbujamo in ne silimo. Gremo do tam, kjer otrok zmore sam in ga ne forsiramo s tem, da mu 'pomagamo'. Otroci sami čutijo koliko njihova hrbtenica zmore, koliko sami zmorejo. In zelo pomembno: pomagamo mu, stimuliramo njegovo zanimanje, da otrok vztraja, dokler ne zmore čisto sam. Lahko je to pomoč, da mu nastavljamo različne predmete zaradi katerih se potrudi vstati ali prehoditi določeno razdaljo, lahko tako, da nam otrok nakaže, da bi rad vstal in mu ponudimo svojo oporo. Otrok postaja samostojen z lastno iniciativo. To je vzgib vseh otrok – naravna želja po samostojnosti. Ampak pri tem potrebuje našo pomoč, da to samostojnost vadi, dokler resnično enkrat ne zmore popolnoma sam. To pa lahko traja kar nekaj časa. In tu naredimo napako. V otrokovem prvem letu se še nekako potrudimo in tudi več opazujemo, ko pa otrok shodi in začne raziskovati sam, pa se naša pričakovanja lahko povečajo in začnemo samostojnost forsirati, kar otroka spravlja v stisko. Lahko pa nas postane strah in ga oviramo pri vseh njegovih raziskovanjih. To pa otrokovo samostojnost zatira, prav tako pa njegovo samopodobo. Otrok je sposoben sam jesti že od 10. meseca naprej. Ampak, ker se nam ne da non stop čistiti packarije, ga filamo po žlički še tja do 2. ali 3. leta celo nekateri. Po drugi strani pa od otroka pričakujemo, da bo dovolj samostojen, da spi v svoji sobi, ga po možnosti še izjokavamo in mu odrekamo bližino. Otrok je sposoben skočiti z neke višine že pri 1,5 let. Ampak, ker je nas strah, da bi se poškodoval, mu to prepovedujemo, ne dovolimo mu plezati, hoditi bos itd. S tem zaviramo razvoj in samostojnost otroka. Ga okvirjamo v nek kalup. Po drugi strani pa pričakujemo, da pri vstopu v vrtec otrok pri recimo dveh letih, ne bo jokal, ne bo imel čustvenih izpadov itd. Razumete paradoks? Sem si upala malo bolj konkretne primere prikazati, da bo bolj razumljivo. Kasneje pa nas strah še bolj zažira. Več kot otrok zna, bolj nas je strah pomagati pri njegovih opravilih, ker se bojimo, da ga bomo razvadili, da bomo kot ena služkinja ves čas, da otrok ne bo več želel tega sam početi (recimo se oblačiti, obuvati, zavezati vezalke in kasneje pripraviti šolsko torbo, pospraviti z mize, umiti zobe…). Nekaj smo pozabili: ko se otrok neko dejavnost nauči sam opravljati, še vedno potrebuje našo pomoč, da to vadi. Še vedno mu moramo mi priskočiti na pomoč pri zavezovanju vezalk ali pri oblačenju kadar so res utrujeni, ali kasneje, ko so večji pri pospravljanju ali domačih nalogah. Če to naredimo samo takrat, ko nas otrok prosi za pomoč, potem ga ne bomo oropali samostojnosti. Naslednjič bo to spet storil sam. Tudi kot čuječi starš sami kdaj predlagajmo, če potrebuje naš otrok pomoč. S tem se krepi povezanost z otrokom, gradi se odnos. Vsi otroci potrebujejo našo pomoč če smo v stiku s seboj in z otrokom, potem lahko prav dobro zaznamo kdaj je ta res potrebna in kdaj ne. Pa tudi, če ne zmoremo, je edino avtentično od nas, da otroku povemo: 'Danes ti pa jaz ne morem pomagati. Sem tako utrujena. Ali se lahko nekako potrudiš narediti sam? Obljubim, da ti bom naslednjič pomagala.' In tako imamo tudi mi pravico otroka nekaj prositi, če smo mi tam zanj kadar nas potrebuje. In, če tako živimo, se tudi otrok ponudi nam za pomoč. To pomeni živeti enakovreden odnos. Da smo tu eden za drugega. Da se spodbujamo in si pomagamo. In nenazadnje: da počnemo stvari skupaj. Vključimo jih v naše dejavnosti, v gospodinjstvo... Otroci v tem res uživajo.

Foto: Jure Poličnik

In kolikor vsi otroci potrebujejo tak način pomoči, pa ga še posebej potrebujejo otroci, ki govorijo jezik ljubezni uslug. Kadar ti otroci čutijo manko spodbude in pomoči, jih to lahko globoko travmatizira. Če bi se poglobili, bi opazili, da imamo potem takšni odrasli globoke in močne občutke, da smo za vse sami. Da nam nihče ne pomaga. Da ne zmoremo več. Globlje od tistih, ki govorijo kak drug jezik ljubezni.

Včasih je težko najti tisto srednjo mero koliko pomagati in koliko ne. Koliko od otroka zahtevati in koliko ne… Vendar, če imamo z našimi otroki pristen odnos, če smo iskreni z njimi, do njih in do sebe sočutni in čuječi, potem sem prepričana, da ne moremo zgrešiti. Zato bravo za vse nas, ki delamo na sebi. Ki se na napakah učimo, se trudimo zdraviti travme…

Lahko smo brez skrbi. Naši otroci bodo samostojni! <3

Z zaupanjem v vašo notranjo moč, mami Jasmina