Zaobljuba mojim otrokom

Frišna ljubezen. Tako lepa. Dokler ne pride do prvih konfliktov, kjer šele dobro dojamemo, da ni popolna. Da potrebuje meje in kompromise. Še težje je, če drugi posegajo v svetost intimne zveze. Oskrunjajo meje in packajo ljubezen, ki še raste. Posegajo v njeno 'skrivnost', jo označujejo in komentirajo.

Prisegla sem si, da ne bom tisti starš, ki bi packal izbrance mojih otrok, ter njihove ljubezni (kaj šele njihove družine!). Kajti naši otroci bodo dobili točno take partnerje, kot 'si jih zaslužijo'. In mogoče nam ne bodo všeč. Take, ki jim bodo zrcalili rane, ki smo jih našim otrokom povzročili starši, stari starši, tete, strici... in okolje... V namen, da se končno zacelijo. Ne bom si drznila upati, da bom svoje otroke kdaj razumela - bistvo je v sprejemanju točno takih kot so, ne v tem, da razumemo vse, kar počnejo. Ne bom si drznila jemati nazaj, kar sem jima dala. Ne bom si drznila pregovarjati uslug in posojati nekaj, kar bi moral biti dar iz ljubezni do mojih otrok in spodbude njuni prihodnosti. Ne bom si drznila presojati kaj je zanju najboljše. Ne bom si drznila zahtevati hvaležnosti, saj vse, kar prihaja od mene, mora biti iz ljubezni, ki ne zahteva nazaj. In nikakor si ne bom drznila misliti koliko dobrega sem jima dala, ko pa zraven avtomatično pride še toliko bremen. Naši otroci vedno potrebujejo našo podporo. Vedno potrebujejo našo ljubezen. Tisto, ki krepi, ne tisto, ki jemlje zase in prelaga odgovornost na naslednje generacije. Tu se ne gre za krivdo, temveč za tisti križ, ki ga mora vsak svojega nositi. Ta zapis je nastal, ker vem, da nas je mnogo, ki se trudimo biti dobri možje, žene, starši, ljudje, pa na tej poti vedno znova padamo in se pobiramo. Ta zapis je podpora tistim, ki čutijo udarce od tistih, ki bi jih morali podpirati, pa tudi spodbuda, da vzamemo to izkušnjo in zaradi nje postanemo boljši. Ne od drugih, temveč najboljša različica samih sebe. Da izpolnimo tisto poslanstvo, ki smo ga prišli živet na zemljo, ne glede na vse težave, s katerimi se soočamo. In ne nazadnje opomin vsem staršem, da sprejmemo odgovornost za svojo vzgojo in tudi njene posledice, ko otroci odrastejo. Naj me prosim kdo krepko strezni in me spomni na te obljube, če si jih bom drznila prelomiti. In, če bova najinima otrokoma z možem zmogla biti v oporo ne v breme, potem sva dobro opravila svoje delo. Ta zapis je del osebne zgodbe in ni za namene obsojanja, opravljanja ali kakršnegakoli drugega psihološkega terorizma. Njegov namen je izključno samo v podporo podobnim zgodbam in našim otrokom, ki bodo enkrat odrasli.

Jasmina